Ekologija je znanstvena disciplina. Rojstvo ekologije kot vede se je zgodilo leta 1866, ko jo je utemeljil nemški zdravnik in biolog Ernest Haecke. Definiral jo je kot vedo (grško »logos«), ki proučuje živa bitja v njihovem okolju, domovanju (grško »oikos«). Pozneje so jo znanstveniki opisali še nekoliko bolj podrobno: kot vedo o odnosih med živimi bitji ter neživim in živim okoljem, ki določa njihovo številčnost in razširjenost v prostoru. Ekologija je torej celostna veda o vzajemnih vplivih v naravi, v njenem središču pa so vedno in izključno živa bitja. Ekolog kot znanstvenik mora opažene pojave v naravi razložiti, pravilno ovrednotiti njihov pomen tako, da lahko vse njihove posledice napove, še preden se zgodijo.

Doc. dr. Davorin Tome v knjigi Ekologija, organizmi v prostoru in času na znanstven način prikazuje in opisuje tako osnovne organizacijske ravni v naravi, ki jih proučuje ekologija, kot najbolj zapletene mehanizme, ki izhajajo iz kompleksnih povezav na najvišjih ravneh. Predstavljene so razmere na planetu, ki določajo okvir prilagoditev.

Rezultat odnosov med prisotnimi dejavniki je odločilen za stanje v okolju, v katerem organizmi živijo, ter za kakovost bivanja in številnost organizmov. Zatiranje bolezni in škodljivcev je zato samo eden od številnih dejavnikov biotskega varstva rastlin. Spremljanje stanja in nihanja v odnosih v ekosistemu živih organizmov pa pomeni vsakodnevni, trajni in vztrajni izziv znanstvenega opazovanja (monitoringa).

V ekološkem vrtu, tj. zunanjem bivalnem prostoru, si z opazovanjem in merjenjem prizadevamo vzpostaviti ravnovesje med živimi organizmi. V naravnem okolju ima vsak organizem določeno vlogo v prehranski verigi, kar omogoča trenutno in krhko ravnotežje med živimi organizmi. Namen večine tehnoloških ukrepov v ekološkem vrtnarstvu in varstvu rastlin je krepitev odpornosti rastlin na nekem prostoru. Na podlagi poskusov je bilo ugotovljeno, da ima večina rastlin zanje značilne mikroorganizme v območju korenin.

Vrt nam služi kot prostor za sproščanje, počitek, hlajenje v senci, igro. Nekateri deli so lahko namenjeni pridelavi hrane. Glede sadnega drevja je leta 1883 šolski upravitelj in učitelj Matija Rant v knjigi Sadjereji škodljivi mrčesi nagovoril bralce, da je sadjarstvo dober vir, s katerim si lahko z malo truda in s prizadevanjem izboljšamo gmotni položaj.

Cilj ekološkega vrtnarjenja je ohranjanje naravnega ravnovesja ter zdravega in kakovostnega rastlinskega materiala. Upošteva specifične fiziološke lastnosti rastlin, vzdržuje in izboljšuje naravno rodovitnost tal in mikrobiološko aktivnost v tleh, ki je pomembna za pravilno prehrano rastlin in je temelj varstva rastlin v vrtu. Zelo pomembna je tudi prilagojenost rastlinskih vrst na določena tla in lokalno podnebje. Dobre genetske osnove in preventivno izvajanje tehnoloških ukrepov skozi vse leto so dobra popotnica za odpornost proti boleznim in napadom škodljivih organizmov.