Na vprašanje o tem, kaj nam pomeni umetnost, nimamo kakšnega dolgega odgovora. Najboljše, kar smo doslej slišali na to temo, je povedal že Dragan Živadinov na odprtju beneškega bienala: «Ne obstaja tako imenovana visoka in tista druga umetnost. Obstaja Resnica in mi se ji lahko bolj ali manj približamo.« Hvala, Dragan. In srečno še naprej, seveda!

A prav okrog teh Resnic se je človek v vsej svoji zgodovini tudi najbolj tepel in bil pripravljen trpeti. Resnico vsak drugače občuti, vidi, sliši, si je želi, hrepeni, razume, doživlja …, tukaj in zdaj je za vsakega od nas drugačen. Ta trenutek tukaj in zdaj vsak od nas drugače doživlja. Pravzaprav je edina oblika umetnosti prav trenutek. Samo to. V 20. stoletju je človek odkril nov planet - Pluton, novo izrazno sredstvo umetnosti – film, in novo znanost – psihologijo. Vse to je vplivalo na vsak trenutek življenja, na novo smo ga doživljali! Sprejeti smo morali odgovornost za senco v sebi in zbrati vso možno energijo, da nas senca ni za vedno zavila v temo. Malo je manjkalo! V 20. stoletju je umetnost naenkrat zapustila točno določeno klasično partituro in sledila človekovemu doživljanju zatemnitve sonca - in tako je prav umetnost postala prva in resnična žrtev, ki je komaj kje preživela. V večini šol so učili in razvijali zgolj še sposobnosti in znanja, ki so potrebna za igranje ali petje ali plesanje ali pisanje ..., bivanje je bilo pozabljeno. Kako bivati in skozi to stanje kreirati, nas ni več učil nihče. (Najmanj dogme in vse silne ideologije, ki so same sebi neznansko všeč prav skozi očala velikih sposobnosti in znanj, ki pa so samo njihova domena, kajne.)

Umetniški trenutek govori o ovinku, ne o gospe cesti, še manj o gospodu cilju. O ovinku, ki ni nebodigatreba, v katerem ne iščemo več prave prestave za zavijanje proti na zemljevidu vnaprej določeni točki. Zavija k parkirnemu prostoru v nas samih, sproščenosti in miru, ko nas kar naenkrat objame kot med toplo, mirno morje. Od tu ta posebna energija, ki jo umetnost vedno znova prinaša. Ne iz sposobnosti in znanj, ne iz še boljših sposobnosti in še bolj obsežnih znanj, iz miru in celostnosti diha umetnost! Telo je lahko na travniku pod zvezdami, duša pa v najudobnejšem usnjenem nebeškem naslonjaču; tak je trenutek, ki ga čutim kot nujnega za rojstvo umetnosti 21. stoletja! Nadaljujemo lahko, kjer je Picasso odnehal, on, ki nam je prej idealen portret iz profila obrnil neposredno v obraz, nekateri pa vidijo to kot nesprejemljivo izmaličeno obliko. Spet drugi so nam vzeli znano zgodbo uvod-jedro-zaključek in ji pustili, da je sproti nastajala, v umetnosti, ko se vse in vsi srečamo, Vse in Vsi, a nikamor ne gremo! Trenutek za vedno ostaja enak, a nikoli ni isti. Umetnost ga lovi! Umetnik gre za njim, ostali sedijo naprej v udobnem naslonjaču, to ni njihovo poslanstvo. Za to gre, umetnik je v tem drugačen. Ni nekaj več ali manj ali nebodigatreba – zgolj ta trenutek na ovinku mu pomeni nekaj drugega.

»Umetnost te odpelje nekam drugam,« (It takes you some place else – that is art) je dejal na podelitvi Oskarjev Havier Bardem. Resnica? Največja resnica in največji umetnik je življenje samo, da se razumemo. Umetnost pa edina dejavnost, za katero smo se ljudje dogovorili, da nas ne rani. A ta dogovor smo že tolikokrat kršili! Na odru, na sliki, v filmski podobi, v umetniški besedi ..., nezavedno, vsekakor, med tem, ko smo spali! In smo se tudi z umetnostjo rezali, klali, »zadevali«, kot bi bili sredi najbolj krvavega bojišča! Ko nas umetnost udari pod pas, nas odpelje na pokopališče in nas še z onega sveta mrcvari, kar je res nepojmljivo! Boksarja, ki nasprotnika zadene pod pas, pošljejo domov – in prav je tako! Če me z umetnostjo ranijo in ne objamejo, pa naj je tisto, o čemer govorijo, še tako težko, boleče, žalostno, grozljivo, srhljivo, kršijo dogovor o neranljivosti in zlorabijo umetniški trenutek. V tem primeru enostavno želim denar za karto nazaj. Drugače ni pravično! Platon je kategoriziral ljudi v štiri osnovne skupine – kmet, trgovec, vojščak in akademik (znanstvenik, umetnik). Da bi bil človek dober kmet, mora imeti dobro motiko. Trgovec ima denar, vojščak dobro orožje. Znanstvenik in umetnik pa je lahko zgolj tisti, ki se je zavestno odpovedal in za vedno odložil motiko, denar in orožje. Umetnost in znanost, ki se izoblikujeta iz odprtega, sproščenega, negovanega duha, ne ranita. Ne umetnika, ne tega sveta, ne življenja samega – in vseh nas v njem. To je edino, kar mene kot umetnico zanima.

Umetnost je vsa realnost. »Umetnost je nekaj najbolj nenaravnega,« je na predavanju dejal prof. dr. Miodrag Šuvanović. Umetnost je Technes (gr.), ars (lat.) in v svoji izvorni proto-indo-evropski besedi (H2RTIS) pomeni pridružiti se, pripadati (to join). Umetnost nas pridružuje vedno znova k celoti, pripaja nas k tisti celovitosti, ki nas hrani. Ko to dovolimo, ko si to dovolimo. Nenehno hrani naravo in kulturo v nas, rast, tudi razkroj, je izpolnjujoča. Ko odpre usta, ohranja dihanje!

In še nekaj. Vedno pišem tudi malo kot psihologinja, kar pomeni, da mi največ pomeni prav človeško. Psihologija je znanost o individuumu, o posamezniku oziroma posameznem, kjer nihče nikoli ni plevel, ki bi ga bilo potrebno odstraniti! Zato nikakor ne ločujem, kaj je od palete človeškega več ali manj vredno. Ne morem več ločevati, deliti, rangirati! Tudi tega ne, ali je umetnost več kot znanost, umetno več kot realno, smrt več ali manj od življenja …, kot psihologinja že vem, da človeško ni nekaj več ali manj od česarkoli drugega na Zemlji, je samo drugačno in hkrati večsoljno. Človeško nas ne ločuje, ni mogoče. Prav nasprotno, povezuje nas. Zato smo. Še vedno!