debela čebela
Mag. Helena Pavlović Križaj, univ. dipl. psihologinja

Rojena sem v Postojni (1965), zdaj živim ob Ljubljanici, diplomirala sem na Filozofski fakulteti, na Oddelku za psihologijo z naslovom diplome Medijska interakcija, življenjski stil in stališča do medijske posredovanosti kulture (mentor prof. dr. Velko S. Rus). Marketing v kulturi je takrat veljal za nekaj novega, celo nevarnega, včasih močno nezaželenega, a mi smo tista generacija, ki smo teorijo menjav študirali v časih, ko je bila celotna družbena ureditev drugačna. Trženje je bilo takrat beseda, ki je na glas nismo govorili, tako smo tudi vso literaturo citirali iz tuje zakladnice in nismo bili prav nič presenečeni, če se takratno življenje uradne kulture za naše znanje ni kaj dosti zmenilo. Verjeli smo, da se bo s spremembo družbenega reda uveljavila drugačna »politika«. Nič ni bilo od te vere pričakovanega, tako je bila moja prva zaposlitev v sektorju gospodarstva in tako je ostalo naslednjih 25 let. (Razen Vilija Ravnjaka, ki je prakticiral marketing v kulturi v Mariborskem gledališču, še dan danes ne poznamo kulturne ustanove, ki bi izvajala strateški marketing v kulturi, pa recite kaj, če si upate ...). In če zapišem še naslednje – da so v Angliji že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prilagajali jezik v vprašalniku (predmet raziskave je bila percepcija nekaterih programov na TV), s katerim so odšli na teren, posameznemu narečju pokrajine, da bi jih ljudje res razumeli, kaj jih sprašujejo boste ugotovili, da boste z lučjo iskali takšen primer v zgodovini slovenskega marketinga (pa primer prihaja iz t.i. gnilega kapitalizma!). Še posebej v zadnjem času, ko se besede marketing bolj drži pomen načrtovanje plenjenja kot pa teorije interakcije in komunikacije. Interakcija je v psihologiji širši pojem, v interakciji preprosto smo, bivamo, čeprav se večkrat tega ne zavedamo, komunikacija pa poteka z dogovorjenimi znaki, o uporabi in izmenjavi katerih se medsebojno uskladimo. Vam se bo morda zdelo smešno, meni se že dolgo ne zdi, da je danes enosmerna komunikacija nekaj povsem običajnega. Že ob modelih dvosmernega komuniciranja, že v prejšnjem stoletju, smo se kar malo dolgočasili in se zavedali, da gre za kibernetično mnogo bolj kompleksne in bogate sisteme povezovanja. Veste, psihologi že sto let vemo, da nihče in nič ni plevel, na fakulteti za agronomijo pa še dan danes ihtavo nekaj pulijo iz zemlje in mečejo stran in se šele čez čas ... no, ozrejo okoli sebe in zagledajo puščavo, drugi pa krizo ... Hvala bogu, da obstaja smer ekologija, še je vera!

V naslednjih letih sama nadaljujem na področju umetnosti. To je bilo tudi zame presenečenje, saj sem bila prepričana, da bom po magisteriju (z naslovom Vpliv duhovne literature na osebnostni razvoj in samopodobo, mentor prof.dr. Janek Musek, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo) s še večjo zagnanostjo nadaljevala svoje poslanstvo načrtovanja dobrega komuniciranja. In vse to samo zato, ker me je mentor po zagovoru prijazno vprašal:«Kolegica, boste vi poskrbeli, da bodo ljudje o tem brali?« »Koliko ljudi pa bi ta tema zanimala?« sem se začudila. »Kakšnih ... osem,« je mirno in brez opravljene raziskave odgovoril. »No, ja, če pa gre za osem duš, je to že množina, to pa je že treba narediti,« sem sklenila in ... začela pisati. A kaj, ko ni šlo vse po načrtu. Umberto Eco je nekoč dejal, da vse kar piše, piše za ljudi. Jaz nisem takšna pisateljica, sem ob tem pomislila. Pisala sem bolj zase, bolj sem lovila svoje misli in občutke, saj sem bila vedno bolj presenečena, da ti niso zgolj znanstvene narave. Kakor da bi vedno več mojega os-ebnega vdiralo med besede in na ta, tudi zame drugačen način, sooblikovalo moje pisanje. Tako nastaja knjiga Mount Everest še vedno raste, čeprav sem mnogo od tega že zapisala v magisteriju, a zdaj misli in občutki pridobivajo nove in nove pomene. To pa je tudi zame zabavno! Ko bo pripravljeno, objavim, zagotovo, obljubim!

Na poti umetnosti sem predana, za zdaj drugih referenc nimam. Zame je umetnost MOMENT in nič drugega. Tako je lahko DOKUMENT (zame zelo pomembna izrazna oblika), zagotovo pa je vsaka umetnost NUMINOZNI moment (torej NOMENT morda?), nepoimenljiv trenutek. Besedo numinozno slovar razlaga kot grozljivo, srhljivo, nepojmljivo in sama menim, da je to za vsakogar izmed nas trenutek, ko stoji pred lastnim bogom. Tiho in mirno. Pa kar koli in kjer koli že ta bog je: ko je za nas nekaj nepojmljivo, stojimo pred spoznanjem, ki nas presega. In katerega smo nedvoumno vredni. Umetnost nam omogoča, da se zagotovo srečamo s takšnim trenutkom (tudi vsakdan nam to omogoča, a takrat kdaj pa kdaj pobegnemo, in prav je tako). Zame umetnost ni neke vrste estetika, ki jo učijo v šolah, kjer omenjajo oblike in barve in njihovo skladnost. To je obrt. Umetnost mora v vsako svojo obliko, pa katera koli in kjer koli že ta je, zaobjeti in zdržati numinoznost, ki jo tam začuti. In da, po tisočih letih umetniškega izročila je potrebna beseda visoka umetnost, ker smo različni ljudje, ne umetnost. Nekateri pridejo na predstavo, se zelo zabavajo in se na ves glas smejijo, a odidejo nespremenjeni. Drugi pridejo, se predajo in prav zahtevajo, da jih umetniško delo malo predrugači. Kje in kdaj je za vas pravi trenutek umetnosti, lahko danes izbirate sami. Kot bi v umetnosti (drugače od duhovnosti) na poti, na ovinkasti cesti, kar na lepem na nekem ovinku, iz neznanega razloga obstali, nekaj videli, nekaj doumeli in drugim hiteli opisovati doživljanja, vsa, vsa doživljanja tistega do takrat popolnoma nepomembnega trenutka in ovinka, kjer ste za trenutek popolnoma pozabili na pot in na cilj svojega prejšnjega popotovanja!

Da pa sem na poti odkrivanja novih umetniških trenutkov popolnoma mirna in varna, me podpira moja vsakdanja predanost duhovnim praksam. Hodim na Metodo (po Stanislavskem jo je nadaljeval Lee Strasberg, Actors Studio v New Yorku, pri nas pa jo že več kot trideset let učita brata Janez in Andrej Vajevec v Laboratoriju bratov Vajevec), kjer delam in se pustim vsakič znova še malo presenetiti! Hodim na shakti ples (ustanoviteljica Sara Avtar, učenka Yogi Bhajana, mojstra kundalini joge, jaz prihajam k Aleksandru Baniću v Intakt), kjer diham in se zdravim in obnavljam telo in duha, ko skozi gib okušam slastnost življenja. Obiskujem tudi petje pri Martini Furlan (Z glasom in zavestjo z Martino), kjer je prvi del posvečen vajam sproščanja in zbranosti po Metodi, ko vsakič znova odkrivam, koliko več me je in vso to novo energijo in sproščenost nato slišim v svojem glasu. Potem tudi pišem drugače kot prej, ne lovim več misli in občutkov, jim zgolj prisluhnem.

Tako nastaja dramsko besedilo sLOVEnka je žalostna. Posvečeno je življenju vseh žensk med prvo svetovno vojno, ki so že pred sto let nazaj oddelale mojo deželo in jim nihče nikoli ni rekel ne HVALA ne OPROSTITE, sploh nič jim še nismo rekli! Nastaja tudi že druga zgodba sLOVEnka je pametna (vnaprej zgolj toliko, da je ta zgodba zagotovo še bolj žalostna kot tista prej omenjena!). Imam zgodbo za sLOVEnski animirani film Avionček s kitaro, posvečeno življenju padlega pilota Josipa Križaja Pepija (Uroševega dedka in španskega borca). Napisala sem tudi sinopsisa za celovečerni film Ko ona utihne, on poklekne in tistega, posvečenega Sokratovi ženi ... in še kaj bi se našlo. Vse, ki to berete in bi vas kaj od naštetega zanimalo, pa vabim, da se nam oglasite. Ustvarjati skupaj je preverjeno največje bogastvo, ki si ga lahko damo!

In če bi intervjuvali paradižnik, iz začetka naše zgodbe, ki nekje pod plastiko poslušno gor raste, bi gotovo slišali, da mu je pri srcu drugače kot tistemu svobodnemu, ki vsak dan diha z vsem živim in mrtvim, kar mu narava v njegovem okolju omogoča! Vedno več nas je, ki se takšnemu paradižniku z vsem srcem nasmehnemo, ga povohamo in skozi dih vitalnega življenja vso to bajnost vase vnašamo! Sodelovanje je lepa stvar, sobivanje pa še lepša.

Namesto zaključka zgodbe o sebi naj napišem nekaj besed o svoji družini, najprej o možu, s katerim fino sodihava že nekaj časa (o njem je več napisanega na drugih straneh Debele čebele) in o vseh drugih, saj imam svojo družino za najbogatejšo na tem svetu! Kako to, boste vprašali? Zato, ker se ne ločujemo na tiste t.i. žive in vse tiste t.i. druge. Verjamemo, kot piše tudi v tekstu sLOVEnka je žalostna, da »Ljubezen nikoli ne umre z nami«.

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.