debela čebela

Obzorja občutkov

Vasilij Kandinski je za Eri Udstilling, Kjøbenhaven, 1937, napisal študijo Pristop k umetnosti, ki spričo dvoma v tehnični razvoj poudarja primat duhovnega.

»Čas tehnike. Nova, vendar že stara téma. Hitro se privajamo na zmeraj nove čudeže, prekosili smo stare, pravljične sanje. Razcep atoma je postal »stara igra«. Polet v stratosfero trka na pragu »stare igre«. Neslišni »ultratoni« postajajo »slišni«, poslušni in strežejo praktičnim namenom. Prelet severnega tečaja vodi danes do poljubov na letališčih in postajah. Kako dolgo še? Zdi se, da je danes potrebi po čudežih do kraja zadoščeno. Kaj morejo proti temu »čudeži umetnosti«? …

Milan Kundera je pisal res briljantne reči, nam pa je zelo všeč tudi njegovo delo Zastor – esej v sedmih delih (Modrijan, Ljubljana, 2008, 19 evrov). Tako lahko za nekaj evrov v rokah držite vpogled v neverjetno bogastvo evropske kulture. Mi smo, znova in znova pretreseni, v knjigi brali tiste dele o prvi svetovni vojni, ker nas ta tematika v zdajšnjem času še posebej zanima, a naj na tem mestu, kot poziv k branju, navedemo zadnje poglavje z naslovom Večnost (str. 175 - 176):

Robert Redford, igralec in režiser, rojen v Kaliforniji, šolan v New Yorku na Akademiji za dramske umetnosti, a tudi eden najbolj znanih učencev Leeja Strasberga v Actors Studiu (po metodi Stanislavskega, danes rečemo preprosto po Metodi) je eden tistih umetniških »izdelkov«, ki bi jih človek preprosto kar odnesel domov in dal v okvir, pa nekam v vitrino, da bi vedno, ko bi si želel nekaj dobre umetnosti, to imel čisto blizu! Zdaj boste rekli, da bi to naredile predvsem ženske in ... ne vem, ali bi imeli prav, tega jaz ne vem. A da bi bile ravno ženske najbolj razočarane, ko bi ta »umetnina« spregovorila s svojim običajnim glasom in se začela obnašati v svojem običajnem dnevnem ritmu, o tem pa sem prepričana! Da, po našem mnenju je prav ta prepad med umetnostjo in realnostjo dokaz, da umetnost, tudi na filmu, obstaja.

William Shakespeare, kaj reči, po našem občutku je bil in je še vedno zelo privlačen avtor. Mi ga imamo za velikega dramaturga, o tem ni nikakršnega dvoma, dramatiki pa so nam kateri drugi bližje. A temu, kar izreče Hamlet pred igralsko skupino tistega časa, bi lahko vedno znova prisluhnili tudi danes (tretje dejanje, drugi prizor, st. 68, Mladinska knjiga, 1961).

Kultura je prostor za rast – so definirali že stari Grki. In oni so bili tudi prvi, ki so iz večnega krogotoka narave vzeli en manjši kos, prvi kvadrat (0,90 x 0,90 m2) in ga prinesli v varen prostor laboratorijske sobe. Postavili so si ga na mizo in si ga začeli ogledovati čisto od blizu, iz oči v oči z Materjo naravo. Tako so začeli, tako smo ljudje začeli spoznavati tisti makrokozmos v mikrokozmosu, kot so takrat verjeli. Prostor za rast je kultura. Kaj vse smo odkrili na enem samem kvadratu Narave!? Vedno več o vedno manj. (Dokler nam ni Malevič postavil kvadrat pokončno, neposredno pred obraz in nam tako sporočil, da se prav v lastni ozaveščenosti skriva edini varni prostor tega sveta.)

Tine Hribar (o svetem na slovenskem, Obzorja, Maribor, 1990), filozof, ki ga imamo še posebej radi, piše njemu dragemu Marku, na str. 155 - 157, naslednje (k temu ni kaj dodati):

»Prepričan sem, da vsi, ki živimo, verjamemo. Toda zakaj naj bi se to, v kar verjamemo, moralo imenovati Bog? Rad bi, da se s tem odgovorom najino dopisovanje še ne bi sklenilo in da bi Ti v naslednjem pismu skušal opisati, v kaj je TREBA verjeti. V kaj želiš VERJETI? Je poleg Boga Nesmrtnost edino ime Boga? Da bi bilo bolj jasno, kaj želim zvedeti od Tebe, naj povem, da v svoji veri v sveto (»božje«) nikakor ne morem verjeti v Boga kot Osebo (ki potem nastopa kot nadjaz, nadčlovek oz. kot absolutni On ali Ti), kot Nekoga, s katerim se je mogoče pogovarjati ali celo dogovarjati.

Andrej Tarkovski v knjigi Ujeti čas (EWO, Ljubljana, 1997, str. 74-75, 36-37) piše o sebi in svojem pogledu na umetniško izražanje. Nam je zelo všeč, kot seveda tudi njegovi filmi. Za današnji čas so še posebej zanimive strani, ki so posvečene t.i. avantgardi, kot piše Tarkovski:« ... Vprašanje avantgarde v umetnosti je absurdno. Razumem, kaj pomeni, če jo uporabimo na primer za šport. Če pa jo uporabimo za umetnost, potem smo sprejeli idejo o napredku v umetnosti. Seveda priznavam napredek v tehnologiji – želja po delovanju vse bolj popolnih strojev, sposobnih opravljati svoje naloge vedno bolje in natančneje. Toda napredek v umetnosti? To nas privede do vprašanja, ali je bil Thomas Mann boljši od Shakespeara ....« Za vsa »tekmovanja« v umetnosti bi dejali, da velja še enkrat razmisliti o njegovih besedah.

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.