debela čebela
Andrej Tarkovski v knjigi Ujeti čas (EWO, Ljubljana, 1997, str. 74-75, 36-37) piše o sebi in svojem pogledu na umetniško izražanje. Nam je zelo všeč, kot seveda tudi njegovi filmi. Za današnji čas so še posebej zanimive strani, ki so posvečene t.i. avantgardi, kot piše Tarkovski:« ... Vprašanje avantgarde v umetnosti je absurdno. Razumem, kaj pomeni, če jo uporabimo na primer za šport. Če pa jo uporabimo za umetnost, potem smo sprejeli idejo o napredku v umetnosti. Seveda priznavam napredek v tehnologiji – želja po delovanju vse bolj popolnih strojev, sposobnih opravljati svoje naloge vedno bolje in natančneje. Toda napredek v umetnosti? To nas privede do vprašanja, ali je bil Thomas Mann boljši od Shakespeara ....« Za vsa »tekmovanja« v umetnosti bi dejali, da velja še enkrat razmisliti o njegovih besedah.

Še bolj se lahko muzamo ob besedah:«Kot po nekem naključju se najpogosteje uporabljata pojma »eksperiment« in »iskanje« prav v zvezi z avantgardo. Toda kaj naj to pomeni? Kako lahko eksperimentiraš v umetnosti? Poskusite in boste videli, kako bo šlo. Toda, če ne uspe, potem ni kaj videti, razen zasebnega problema propadlega umetnika ... Umetniško delo nosi v sebi estetsko in svetovnonazorsko enotnost. Gre za organizem, ki živi in se razvija v skladu s svojimi lastnimi zakoni. Ali lahko govorimo o eksperimentu, ko gre za rojstvo otroka? To bi bilo tako nesmiselno kot nemoralno . Ali je mogoče, da so ljudje, ki so začeli govoriti o avantgardi, tisti, ki niso znali ločiti žito od ljuljke? Zmedeni z novimi estetskimi strukturami, izgubljeni, ko so bili soočeni s pravimi odkritji in dosežki, nesposobni, da bi našli svoja merila, so uvrstili pod rubriko avantgarde vse, kar ni bilo navadno, predvidljivo in lahko razumljivo – za vsak primer, da se ne bi zmotili. Ko so Picassa povprašali o njegovem »iskanju«, je vidno vznejevoljen nad vprašanjem odgovoril duhovito in natančno:«Jaz ne iščem, jaz najdem!««

»Iskanje kot proces (in drugače tega ne morem razumeti) ima pri dovršitvi umetniškega dela takšno vlogo, kakršno ima iskanje gob po gozdu s prazno košaro in polno, ko smo jih našli. Samo slednje – polna košara gob – je umetniško delo; vsebina je resnična in brezpogojna, medtem ko ostane tavanje po gozdu osebna zadeva nekoga, ki se rad sprehaja po svežem zraku.« Dobro, kaj ne?

In še:«Nič ni bolj absurdnega od besede »iskanje«, če se ta nanaša na umetniško delo. Ne pomeni ničesar drugega kot prikrivanje impotence, notranje praznine, pomanjkanje resnične ustvarjalne zavesti, izraža bedno slavohlepje nečimrnosti ... Umetnost ni znanost, ki bi lahko začela z eksperimentiranjem. Umetnik, ki ostane pri takem eksperimentiranju, ki ne preide na raven intimnega, ki je neizogibno za izpopolnitev umetniškega dela, ne more doseči najvišjega cilja umetnosti ... Problem, ki ga postavlja avantgarda, je tudi problem dvajsetega stoletja, časa, ko je umetnost stopnjevano izgubljala svojo duhovnost ...Uveljavljeno je stališče, da tako stanje odseva razduhovljenost družbe. Na ravni preprostega ugotavljanja tragičnega stanja je to res.«

Temu lahko dodamo le še, da je imel Nietzsche prav s svojo napovedjo (nič Boga, nič umetnosti v 20. stoletju), kaj pravite? Le besede »duhovnost« ni ravno tako poimenoval.

A ne moremo končati navajanje Tarkovskega brez naslednjega:«Gogolj je pisal Žukovskemu januarja leta 1848:«Ni moje delo pridigati in maševati. Umetnost je tako in tako pridiga. Moje delo je govoriti v živih podobah, ne z utemeljevanji. Življenje moram pokazati v celosti, ne razpravljati o njem.« Kako resnično! Sicer umetnik občinstvu vsiljuje svoje misli. In kdo si upa reči, da je pametnejši od občinstva v avditoriju, bralca s knjigo v roki ali obiskovalca gledališča v parterju? Gre zgolj za to, da umetnik misli s podobami, s katerimi za razliko od občinstva, lahko izrazi svojo vizijo sveta. Očitno umetnost ne more nikogar ničesar naučiti. – ker se v štiri tisoč letih človeštvo ni naučilo ničesar ... Funkcija, namenjena umetnosti, ni, kot so pogosto predvidevali, da bi posredovala ideje, da bi razširjala misli, da bi služila kot vzor. Namen umetnosti je pripraviti človeka na smrt, plužiti in branati njegovo dušo in ji tako omogočiti, da bo zmožna obrniti se k dobremu.«

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.