debela čebela
Kultura je prostor za rast – so definirali že stari Grki. In oni so bili tudi prvi, ki so iz večnega krogotoka narave vzeli en manjši kos, prvi kvadrat (0,90 x 0,90 m2) in ga prinesli v varen prostor laboratorijske sobe. Postavili so si ga na mizo in si ga začeli ogledovati čisto od blizu, iz oči v oči z Materjo naravo. Tako so začeli, tako smo ljudje začeli spoznavati tisti makrokozmos v mikrokozmosu, kot so takrat verjeli. Prostor za rast je kultura. Kaj vse smo odkrili na enem samem kvadratu Narave!? Vedno več o vedno manj. (Dokler nam ni Malevič postavil kvadrat pokončno, neposredno pred obraz in nam tako sporočil, da se prav v lastni ozaveščenosti skriva edini varni prostor tega sveta.)

Za nas, ki smo nekje med naravoslovjem in družboslovjem doma, to pomeni, da s tisto naravo tam zunaj vedno bolj spoznavamo tudi to naravo v sebi. S tistim daimonionom, kot ga je poimenoval že Sokrat, smo morali v zgodovini rasti začeti drugače videti, razumevati, spoznavati, sobivati. Na ta način smo začeli gojiti lastni vrt, prostor svojega notranjega doživljanja sveta okoli in v sebi. Ta dva procesa sta namreč vedno med seboj povezana, čeprav se prav v zadnjem času zdi, da si vedno bolj zatiskamo oči pred zunanjo in notranjo stisko, v katero vodijo nekatere poti sodobnega časa. A ne vse. H kulturi se človek vedno lahko zateče, vanjo lahko tudi verjame, zaupa, da ga bo sprejela v varno naročje in mu ponudila mehko okolje za rast in razvoj. Danes temu rečemo trajnostni razvoj in večkrat tako zgolj razumsko zapišemo, rinemo pa v smeri, ki jih Narava ne podpira. A trajnost je v kulturi, ki je v skladu z Naturo. Paradižnik, ki mora rasti v zanj tujih in neprijaznih razmerah, ne bo preživel take kulture, sploh pa ne Nature, ki bo kar naenkrat prihrumela nad njegovo življenje! Ker če tak paradižnik ne preživi, ne preživimo niti mi ljudje, ne na fizičnem ne na duhovnem nivoju. Kultura in Natura nista v nasprotju, sta v sozvočju. Tako sta bivanje in sobivanje bogastvo, ko smo mi in vsi svetovi v sproščenem, bujnem, neskončnem dihanju. Kaj vse si je človek v svoji zgodovini gledanja pod drobnogledom že ogledal in kako je prav na ta način, da je svoje izsledke vedno znova vračal nazaj v ritem Večsolij, prispeval k bogastvu vsega bivajočega. Bolj se je posameznik stiskal k sebi, manj je videl, manj je rasel in manj smo vsi rasli s takšnim.

Kultura omogoča prostor rasti vsega bivajočega in v Debeli čebeli se z veseljem predajamo tej tradiciji. A tradicija z vsakim dnem vedno znova nastaja in prispeva k rasti kulture. Pa naj gre za čmrlja, čebelo, človeka, metulja, sinico, korenjček ali paradižnik! Smo med naravo in milostjo, kot je zapisal Rougemont. Smo tudi med numenom in nomenom, kot je dejal Otto in se »poskušamo uskladiti z nevidnim redom stvari«, kot lahko beremo v W. Jamesu. Preprosto - rastemo, mi se tega veselimo, in kot je zapisal Mojster Eckhart (Pridige in traktati, str. 188):«Če vzamem kos časa, ni to niti današnji niti včerajšnji čas. Če pa vzamem zdaj, potem ta v sebi zajema ves čas.«

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.