Robert Redford, igralec in režiser, rojen v Kaliforniji, šolan v New Yorku na Akademiji za dramske umetnosti, a tudi eden najbolj znanih učencev Leeja Strasberga v Actors Studiu (po metodi Stanislavskega, danes rečemo preprosto po Metodi) je eden tistih umetniških »izdelkov«, ki bi jih človek preprosto kar odnesel domov in dal v okvir, pa nekam v vitrino, da bi vedno, ko bi si želel nekaj dobre umetnosti, to imel čisto blizu! Zdaj boste rekli, da bi to naredile predvsem ženske in ... ne vem, ali bi imeli prav, tega jaz ne vem. A da bi bile ravno ženske najbolj razočarane, ko bi ta »umetnina« spregovorila s svojim običajnim glasom in se začela obnašati v svojem običajnem dnevnem ritmu, o tem pa sem prepričana! Da, po našem mnenju je prav ta prepad med umetnostjo in realnostjo dokaz, da umetnost, tudi na filmu, obstaja.

Ranljivost moškega, rahločutnost moškega lika v filmu (in v gledališču), ki je mogoča prav skozi Metodo, je označila celotno generacijo mladih igralcev (in režiserjev) v drugi polovici prejšnjega stoletja v Ameriki, kot bi naš sLOVEnski učitelj Janez Vajevec dejal, to je bila prava generacija »upornikov z razlogom« (James Dean, Marilyn Monroe, Montgomery Clift, Dustin Hoffman, Robert de Niro, Al Pacino, Jane Fonda, Paul Newman, Gene Hackman, Elia Kazan, Sydney Pollack ...). Prav ta drugačnost moških in žensk pred kamero (in na odru), ki smo jo lahko opazili, je pomenila nov korak k oživljanju igralca za vlogo in za gledalca. S tem momentom se je lahko gledalec še bolj poistovetil z osebo, ki jo je igralec v celovitosti oživel, globlje zadihal življenje, pravzaprav pravilneje rečeno, celovitost tega življenja, ki ga je konkretni film (ali gledališče) želel prikazati. Metoda nam namreč omogoča ... drugačno dihanje, sproščen vdih in izdih, med katerim se odvije celotna zgodba filma, mi kot gledalci - pa tako v miru dihamo z njim.

Kot primer naj navedem film z naslovom The Electrict Horseman (režiserja Sydneyja Pollacka, v glavni vlogi Robert Redford) in tisti, ki si ga boste ogledali, boste (najverjetneje, no) rekli – nič posebnega. A vam povem, da ga ne boste nikoli pozabili! In v tem filmu je preprosto zajeto vse, kar življenje je. Brez pompoznih najav in odjav, kričečih besed in velikih obljub, prav nasprotno. Moč umetnosti, vsaj kot jo mi čutimo, ni v jahanju velikih valov (to znajo tisti športniki) ali kričanju mogočnih besed (to pa znajo tisti drugi), prava moč umetniškega ustvarjanja je v mirni, a rahločutni izpovedi, ki te gane, ne pa premaga, ko poskuša s teboj navezati stik. Ki te pretrese, te pa ne rani. Ko vidiš rahločutni značaj, ki ga Robert (in Jane) igra in ko veš, da takšnega moškega v resničnem življenju ne moreš pričakovati (zdel bi se ti čuden, še najbolj milo rečeno, saj ima pravico, da je kot človek zgolj človeški ...).

Da, umetnost je beseda ali podoba ali voda življenja, speljana skozi lečo individualnega pogleda, ni resničnost prekopirana in zavita v celofan. Je vse tisto splošno, doživljeno skozi os-ebno izkušnjo, vrnjeno spet v tisto splošno. A to lahko doseže z ohranjanjem duha življenja (in igralca), z duhovnostjo, ki ves čas omogoča prostor sproščenemu dihanju – ustvarjalcu in gledalcu. Tako je taka umetnost preprosto lepa, ker te popelje skozi doživljanje vsega mogočega, a se še vedno počutiš varnega. Ni te ničesar več strah, ni več težkih trenutkov, vse zgolj je in vse biva, tudi na platnu. Vsaka duhovna praksa, ne samo v umetnosti, nam sčasoma omogoča boljše in globlje dihanje (življenja) in s tem lepše bivanje. Taka je tudi Metoda, duhovna praksa na področju umetniškega ustvarjanja. Hvala vsem, ki so jo in jo še bodo delili z menoj. Ah, Ljubezen, hvala tebi!

Duhovnost čutimo mi kot predanost, ne kot še eno sposobnost, a o tem več pišemo drugje na naših spletnih straneh. Številni filmi, posneti po Metodi, so bolj slavni, kot je film, ki smo ga mi navedli. A prav s slavnostjo se umetnost ne hrani.