debela čebela
Tine Hribar (o svetem na slovenskem, Obzorja, Maribor, 1990), filozof, ki ga imamo še posebej radi, piše njemu dragemu Marku, na str. 155 - 157, naslednje (k temu ni kaj dodati):

»Prepričan sem, da vsi, ki živimo, verjamemo. Toda zakaj naj bi se to, v kar verjamemo, moralo imenovati Bog? Rad bi, da se s tem odgovorom najino dopisovanje še ne bi sklenilo in da bi Ti v naslednjem pismu skušal opisati, v kaj je TREBA verjeti. V kaj želiš VERJETI? Je poleg Boga Nesmrtnost edino ime Boga? Da bi bilo bolj jasno, kaj želim zvedeti od Tebe, naj povem, da v svoji veri v sveto (»božje«) nikakor ne morem verjeti v Boga kot Osebo (ki potem nastopa kot nadjaz, nadčlovek oz. kot absolutni On ali Ti), kot Nekoga, s katerim se je mogoče pogovarjati ali celo dogovarjati.

Ne trdim, da smo v vesolju sami. A zdaj je tako, kakor da smo. Ne trdim, da Boga ni, toda Vanj ne morem verjeti. Verjamem pa v svetost življenja (življenje ni vse, toda brez življenja ne bi bilo niti duše niti duha) in posvečenost mrtvih, toda ne verjamem v (trikrat) Svetega. Kakor verjamem v resnico, ne verjamem pa, da obstaja Resnica. Je resnica, da ni resnice o resnici, Resnica? ... Resnico govorim, kadar govorim odkrito. Kadar pred drugimi in pred samim seboj ničesar ne skrivam. To pa ne pomeni, da sem si prozoren in da nisem samemu sebi skrivnost. ... Strukturalisti radi navajajo primer čebule, ki jo lupimo in razkosavamo, na koncu pa ostanemo praznih rok, »zakaj jedra, sredice ni«; ni jedra kakor pri orehu, a treba je imeti oči za tisto sprva nevidno, ki se potem na čudežen način razkrije: spomladi iz dna sredi čebule požene na plan nova rast, začne iz rdečega ovoja vznikati zelena rastlina. Je tedaj mogoče reči, da je tisto skrito samo vzvratna projekcija? ...
Razsežnost sveta kot prostora biti je sveta, ker brez svet(N)osti sveta razen niča ne bi bilo ničesar. Šele v svet(N)osti sveta se na ozadju niča razodene bit, se odstira bivajoče v svoji biti. Svet sam v sebi, ne šele prek razmerja do nečesa drugega, ki mu izročilo pravi božje, je nekaj svetega. Je tisto sveto. Je nekaj svetega, kolikor osvetljuje vse bivajoče, in je tisto sveto, kolikor je kot prostor biti prostor najsvetejšega. Kajti svetejšega od biti ni. ... Lahko skušamo prekoračiti razpor med bitjo in bivajočim, preseči bivajoče (vse obstoječe), spremeniti svet, toda če bomo šli predaleč, se ne bomo dotaknili biti, marveč bomo uničili bivajoče. Ne bomo se znašli pred Bitjo, marveč pred zgolj ničem. Rečeno v prispodobi: čebulo bomo do kraja olupili in razkosali, tedaj pa ugotovili, da jedra, sredice ni. In res iz tako uničene čebule ne bo nastalo nič. Njena resnična skrivnost ne bo nikdar prišla na dan. ...
Razlika med svetnim in svetim ni (ker je prav svet kot prostor biti tisto sveto, jasa biti) zunanja, svet presegajoča, marveč znotrajsvetna razlika. ... V čem tedaj sploh je razlika med svetim in posvetnim? Kako utemeljiti gradacijo svetega? Ni je mogoče utemeljiti, ker ne obstaja hierarhija bivajočega, tako da bi se sveto vzpenjalo od posvetnega prek svetnega do samega sebe, svetega in nazadnje – prek samega sebe – do najsvetejšega, do biti. Pomen protoneolitskih prebivališč – svetišč – je prav v tem, da sta v njih zaobjeta svet-no in sveto, da so bila dom živih in mrtvih. Bit kot najsvetejše je presežnik, a presežnik, ki ničesar ne presega, saj bit ni presežno (božje) bivajoče. Iz tega in takšnega presežnika, iz biti, ki je najsvetejše, ne da bi bila najsvetejša, vznikata svetost življenja in posvečenost mrtvih. Po biti sta posvečenost mrtvih in svetost življenja neločljivi. Drugače rečeno: neločljivost svetosti življenja in posvečenosti mrtvih je zakon človekove biti, postava njegovega prebivanja.«

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.