William Shakespeare, kaj reči, po našem občutku je bil in je še vedno zelo privlačen avtor. Mi ga imamo za velikega dramaturga, o tem ni nikakršnega dvoma, dramatiki pa so nam kateri drugi bližje. A temu, kar izreče Hamlet pred igralsko skupino tistega časa, bi lahko vedno znova prisluhnili tudi danes (tretje dejanje, drugi prizor, st. 68, Mladinska knjiga, 1961).
»Govorite ta govor, prosim vas, tako, kakor
sem vam ga jaz predaval: lahno naj teče z
jezika: a če hlastate pri njem na vsa usta
kakor marsikateri naših igralcev, bi mi bilo
prav tako ljubo, da bi govoril moje vrstice
mestni oklicevalec. Tudi ne krilite z rokami
preveč po zraku, tako; temveč delajte čisto
nalahko: zakaj sredi toka, viharja in, kakor
bi rekel, vrtinca svoje strasti morate imeti in
ohraniti neko zmernost, ki ji daje mehkost.
O, v dno duše me boli, kadar moram po-
slušati, kako vam kak kuštrav teleban trga
in cefra vso strast na drobne kosce, samo da
bobni v ušesa zijalom v pritličju, ki jim
večinoma ni do drugega kakor do nerazum-
ljivih nemih prizorov in hrupa: prešibati bi
morali takega pobalina, ker prekriči Terma-
ganta; to se pravi preherodeževati Herodeža:
prosim vas, ogibajte se tega.
...
A tudi ne bodite prekrotki, temveč dajte se
voditi lastnemu razsodku: prilagodite kretnjo
besedi, besedo kretnji; zlasti pazite, da ne
prekoračite naravne mere: kajti vse, kar je
tako pretiranega, se oddaljuje od namena
gledališke igre, ki je bil že od nekdaj, je in
ostane, da drži tako rekoč življenju zrcalo;
da kaže čednosti njene poteze, pregrehi njeno
podobo, svojemu času in družbi njeno obliko
in odtisk. In ako se kaže vse to prenapeto
ali premedlo, se nevednež sicer smeje, raz-
sodnega človeka pa samo žali; graja enega
samega takega pa vam mora veljati več od
polne dvorane drugih. O, igralce imamo, ki
sem jih videl igrati ali slišal, kako so jih
drugi hvalili, in še močno hvalili, in kateri,
da se rahlo izrazim, niso imeli ne krščanskega
glasu, ne krščanske, poganske ali sploh člo-
veške hoje, in so se tako ščeperili in rulili,
da se mi je zdelo, kakor da bi bil kak po-
močnik matere narave poskusil delati ljudi,
pa so se mu pokazali, tako ostudno so po-
snemali človeštvo
...«