Milan Kundera je pisal res briljantne reči, nam pa je zelo všeč tudi njegovo delo Zastor – esej v sedmih delih (Modrijan, Ljubljana, 2008, 19 evrov). Tako lahko za nekaj evrov v rokah držite vpogled v neverjetno bogastvo evropske kulture. Mi smo, znova in znova pretreseni, v knjigi brali tiste dele o prvi svetovni vojni, ker nas ta tematika v zdajšnjem času še posebej zanima, a naj na tem mestu, kot poziv k branju, navedemo zadnje poglavje z naslovom Večnost (str. 175 - 176):
»Poznamo dolga obdobja, ko umetnost ni iskala novosti, ampak je zanosno olepševala ponovitve, krepila tradicijo in zagotavljala stabilnost kolektivnega življenja; glasba in ples sta si v takih časih zagotavljala obstoj le v okvirih družbenih obredij, maševanja in praznovanj. Potem pa je lepega dne sredi dvanajstega stoletja nekemu cerkvenemu glasbeniku v Parizu prišlo na misel, da bi melodiji gregorijanskega korala, ki se že stoletja ni niti za kanec spremenila, dodal glas v kontrapunktu. Osnovna melodija je ostala enaka, kot kamen očenaški, toda kontrapunktični glas je pomenil novost, ki je odprla vrata drugim novostim, triglasnemu, štiriglasnemu, šestglasnemu kontrapunktu, vse do čedalje bolj zapletenih in nepričakovanih oblik polifonije. Potem ko skladatelji niso več oponašali že dognanih in znanih oblik, so stopili iz anonimnosti, njihova imena so zažarela kot svetilke, ki osvetljujejo pot v daljavo. Ko je glasba enkrat dobila zalet, je za dolga stoletja postala zgodovina glasbe. Vse evropske umetnosti, vsaka ob svojem času, so na podoben način dobile vzgon za polet in se spremenile v lastno zgodovino. Prav to je najbolj veličasten čudež Evrope: ne njena umetnost, ampak umetnost, ki postane zgodovina. Žal pa so čudeži bolj kratke sape! Kdor poleti, mora slej ko prej pristati na zemlji. S tesnobo v srcu mislim na dan, ko umetnost ne bo več tipala za še neizrečenim in bo pohlevno stopila v službo kolektivnega življenja, ki bo od nje terjalo, naj olepšuje ponovitve in pomaga posamezniku, da se bo v miru in zadovoljstvu radostno utopil v enoličnosti biti. Zakaj zgodovina umetnosti je minljiva. Blebetanje umetnosti pa je večno.«
Uf, umetnosti je le uspelo preživeti, tudi tisto dvajseto stoletje, za katerega je Nietzsche napovedal smrt umetnosti in Boga. Sicer komaj, saj smo si dodobra zbombardirali obraze, duše in planet, a umetnost je preživela. Picasso in Pollock in Gabrijel Stupica, kakor da bi se s svojo umetnostjo umaknili čisto na rob obstoječega, nam prikazali rob še bivajočega, čisto do konca raztegnjenega in stisnjenega in že malo zmaličenega bivanja v prostoru in času, katerega presečišče imenujemo življenje. Ker je nekje na sredini preveč bolelo, ker smo se na sredini vročekrvno in brezglavo ubijali, uničevali, si jemali dostojanstvo. Se vam ne zdijo slike teh mojstrov kot podobe ... sploščene na šipo avtomobila? Prilepljene na konkavno ali konveksno površino in s tem nekoliko izmaličene? Tisto, kar je Leonardo tako natančno meril, je Picasso natančno premaknil. A v kipu noseče ženske z velikim trebuhom, v bronu, v njenem popku, nesmrtnem središču prostora in časa, je ohranil in s čistim zlatom to točko označil. Da, to Picasso zmore. To življenje občutiti v vsej njegovi ljubezni ... on zmore. In ko sem na Discoveryju gledala znanstveni, sodobni računalniški prikaz, kako naj bi bilo naše življenje v vseh njegovih dimenzijah in razsežnostih videti, sem ... na tisto šipo nalepljene poglede Picassa prepoznala! Umetnost je res nekaj neverjetnega!
Umetnosti dvajsetega stoletja je ljubezen še komaj uspelo ohranjati. Malevič nas je usmeril v kvadrat, v kvadrat zavesti, ki nam ponuja edino pot varnosti, kot smo mi tisti »Črni kvadrat« razumeli. Tudi De Champova školjka je po našem občutku primer velike umetnosti dvajsetega stoletja, čeprav sta tako vsebina kot oblika že davno znani (vulgarni, torej ljudski). A ljubezen, s katero je umetnik postavil pisoar pred naše oči, je večna.
P.S. Dvajseto stoletje se je »podobnih« dejanj nagledalo, ko so po odrih letele mrtve kure in so dejansko prikazovale dejansko stanje zavesti, a tisto ni bilo gledališče ljubezni. To bi lahko bila ... kronika izgubljenega časa, danes je to vsak TV Dnevnik! Vsak trenutek je mogoče, več kot očitno smo si to znova in znova dokazovali, doživeti in tudi preživeti - z ljubeznijo in tudi brez nje! Nasilno, okrutno in nedostojanstveno smo 20. stoletje nekako prešli. Človeka nedostojno, Narava zgolj je bila in bo. Nas čaka. Dajmo, naredimo v tem kako drugače!