Vasilij Kandinski je za Eri Udstilling, Kjøbenhaven, 1937, napisal študijo Pristop k umetnosti, ki spričo dvoma v tehnični razvoj poudarja primat duhovnega.
»Čas tehnike. Nova, vendar že stara téma. Hitro se privajamo na zmeraj nove čudeže, prekosili smo stare, pravljične sanje. Razcep atoma je postal »stara igra«. Polet v stratosfero trka na pragu »stare igre«. Neslišni »ultratoni« postajajo »slišni«, poslušni in strežejo praktičnim namenom. Prelet severnega tečaja vodi danes do poljubov na letališčih in postajah. Kako dolgo še? Zdi se, da je danes potrebi po čudežih do kraja zadoščeno. Kaj morejo proti temu »čudeži umetnosti«? …
Logika se včasih spakuje, ostaja pa zanesljiva. Ali je to tudi neizčrpen vir »čudeža umetnosti«. V neskončnost izgubljajoča se pot zmagoslavne umetnosti? 2 slanika + 2 slanika = ? Včasih = O. v umetnosti neredko dosežemo povečanje s pomanjšanjem. Kje je ostal izračun? Logika se v zadregi muza. Matematika se prijemlje za glavo. Le kdo bo še izračunal umetniško delo? Umetnik »sliši«, kako mu »nekdo« pravi: »Stoj! Kam? Črta je predolga. Malce odvzemi, toda le malce! Malce, ti pravim.« Ali želiš, da bi rdeča zvenela glasneje? Prav, potlej malo zelene vanjo! Torej malce »uglasiti«, odvzeti! Toda le »malce«, ti pravim. Henriju Rousseauju se je zdelo, da je to »diktat njegove pokojne žene«. »Pokojna žena« je neizčrpen vir »čudežev umetnosti«. V neskončnost izgubljajoča se pot. Se pravi, treba je le znati »slišati«, če glas zveni. Če tega ni, potlej z umetnostjo ne bo nič. …
Vse to pa nič ne zaleže, če »gledalec« nima »posluha«. Njemu ni treba slišati tega, kar naj bi šele nastalo, marveč mora slišati »zvok« že nastalega umetniškega dela. »Gledalec« pa je pogosto oglušel zaradi propelerjev. »Realno življenje« ga je oslepilo. Tu tiči vzrok današnjih trditev, da je umetnost izgubila stik z življenjem. Ne, ni ga izgubila umetnost, marveč človeštvo v celoti. Toda ne stika z življenjem, marveč z življenjem. Življenje ni sestavljeno zgolj iz »realitet«. Kje bi bilo potlej nerealno? Kje bi si potlej našle mesto sanje? Ne sanje o »sedemmiljnih škornjih«, ki so bile že uresničene, marveč sanje o »nerealnem svetu«, ki hkrati z realnim oblikuje svet.
»Duhovni človek« je kastriran, komaj polbitje namesto celega bitja. Ko so se ljudje v »starih časih« (pred svetovno vojno, vse do danes še ne »izplačano«) rogali našim sanjam (abstraktni umetnosti, op. Helena), so bile te še žive in od jeze pljuvali. Ker so pljuvali, so očitno premogli lastne sanje, ki so jih naše žalile. Ljudje so pljuvali, ker so umetniško delo doživljali, čeravno napačno. Če so danes to, četudi na glavo postavljeno povezavo z umetnostjo izgubili, potem je za to nemalo kriv »propeler«. Ne, nikakor ne poveličujemo samih sebe, če trdimo, da ima današnja umetnost prav toliko »povedati«, kakor tista pred 100 in še več leti. Rajši še več. Pred 25 leti je slikarstvo – in kmalu za tem plastika – odkrilo nov »jezik« - »govorico« z izključno umetniškimi sredstvi – povsem brez »primesi«. To je tako imenovana »abstraktna« govorica ali kakor jo že drugače imenujemo. Kako čudno je, da je prav ta »čista«, nemešana govorica (brez »zajedalcev«) po mnenju nekaterih povzročila razpoko med umetnostjo in življenjem. Zdi se, da umetnost ne more več slediti življenju. Ali pa nemara življenje ne more več slediti umetnosti?
Na to vprašanje bi lahko odgovoril z: »Da!« Z odločnim: »Da!« …
(Berite! Še več berite v Vasilij Kandinski, Od točke do slike, Zbrani likovnoteoretski spisi, Cankarjeva založbam Ljubljana, 1985, mi smo citirali str. 386 – 387)